Misel večnega vračanja v Nietzschejevem zvezku M III.

Članek je prvenstveno študija Nietzschejevih neobjavljenih fragmentov iz obdobja pomlad – jesen 1881, v katerih Nietzsche prvič vpeljal svojo misel večnega vračanja enakega. V prispevku si zastavljam dva cilja: prvi cilj razlaga tez o večnem vračanju, ki so bile tej fazi še presenetljivo jasne in koherentne. In drugi je: samih teh tezah poskusiti poiskati pojasnilo njihovega bodočega molka. Z drugimi besedami, prispevek raziskava razmerja med tezami, jih razvil leta knjigo Tako govoril Zaratustra, se, po lastnih besedah, opira na te teze kot »temeljno misel«, a jih, kljub temu, nikoli celoti ne razkrije. Obe smeri raziskave vodita do zaključka, da jedro Nietzschejeve vpeljave ideje tvori njegov pojem Einverleibung, oziroma utelesitev. Analiza namreč pokaže, srž Nietzschejevega prizadevanja okoli misli ni tem, kako to mogoče jasno artikulirati znotraj zavesti, temveč prej, jo izoblikovati način, bi omogočal, postala nezaveden instinkt, postopoma lahko spodrinil »utelešene zmote«, katere od obvladujejo naše mišljenje.